Kontrola potnih stroškov

Kontrola potnih / prevoznih stroškov za zaposlene je kontrola dejanskega bivališča zaposlenega za ugotavljanje škode iz naslova neupravičenih potnih stroškov. Kontrolor potnih stroškov ugotovim dejansko bivališče zaposlenega in s tem tudi dejansko kilometrino, ki se šteje kot upravičena za potne stroške delojemalca. Goljufanje zaposlenih s potnimi stroški povzroča škodo podjetju na račun pridobivanja neupravičene premoženjske koristi iz naslova preveč zaračunane kilometrine.

Zloraba potnih stroškov pomeni goljufanje zaposlenih, ki se obravnava kot kaznivo dejanje oz. goljufijo, katero se nad določenim zneskom prijavi tudi policiji. Znak goljufivega ravnanja je, če zaposleni zavestno opusti svojo dolžnost sporočiti delodajalcu spremembo prebivališča in ga tako pusti v zmoti z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, torej večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot bi mu dejansko pripadalo. S takšnim ravnanjem uresniči vse znake kaznivega dejanja goljufije in je zato podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. odst. 110. čl. ZDR-1. Goljufivi zaposleni krši obveznost iz delovnega razmerja, ko poda lažno izjavo, na podlagi katere dobi povrnjene stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine za daljšo relacijo, čeprav se v resnici na delo večinoma vozi z naslova v istem kraju, kot dela. 

Po 1. odstavku 217. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje goljufije, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Bistveni znaki goljufije so: namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zmota delodajalca in (poleg časa in kraja) tudi samo ravnanje storilca, ki ga je mogoče opredeliti kot goljufivo ravnanje. 

Primer sodbe: Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi 36. člen ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člen ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (VDSS sodba Pdp 29/2015).

Ne glede na že sicer določno zakonsko ureditev glede detektivskega preverjanja upravičenosti povrnitve potnih stroškov ima delodajalec pravico, da zaščiti svoj premoženjski interes tako, da z nadzorom preveri, ali delavec dejansko prihaja na delo s kraja, označenega v pogodbi o zaposlitvi, in s tem ne zlorablja svojega premoženjskega upravičenja do povrnitve potnih stroškov. Zbiranje podatkov od drugih oseb, neposredna zaznava in vizualno beleženje delavčevega prihajanja na delo v razumnih okvirih, zato ne pomeni nezakonitega posega v delavčevo pravico do zasebnosti (VSRS sodba VIII Ips 240/2015).

Zaslišanje detektiva mora sodišče upoštevati kot dokaz v skladu z 8. členom ZPP. 36. člen ZDR-1 nalaga delavcu, da delodajalca obvesti o bistvenih okoliščinah in spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Podatek, iz katerega kraja se delavec vozi na delo, je bistvena okoliščina, ki vpliva na izpolnjevanje obveznosti delodajalca in je povezan s povrnitvijo stroškov za prihod na delo. Če delavec ne sporoči delodajalcu sprememb, od kod prihaja na delo, pusti delodajalca glede bistvenih okoliščin v zmoti. Delavčeva dolžnost je, da prikaže dejansko število voženj, ki jih opravi iz prijavljenega naslova v Izjavi oz. da sporoči, če je teh voženj manj, saj sicer ravna goljufivo, ker opusti dolžnost obveščanja delodajalca z namenom pridobitve premoženjske koristi, ki je izkazana v višini razlike med obračunanimi potnimi stroški in stroški, ki so tožniku dejansko nastali.

Javni uslužbenec je upravičen do povračila stroškov prevoza na in iz dela od naslova stalnega oz. začasnega bivališča pa do delovnega mesta. Nadzor prevoza na in z dela je določen z 36 členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-1). Predstojnik oz. detektiv ugotavlja pravilnost  izjave v kateri je javni uslužbenec navedel:

• naslov stalnega oz. začasnega bivališča
• dejanski naslov od koder prihaja na delo
• način prihoda na delo (vrsta uporabljenih prevoznih sredstev s ceno)
• razdaljo od doma do delovnega mesta

Nadzor prevoznih stroškov na delo in z dela pomeni preiskus pravilnosti podane izjave in odkritje morebitne zlorabe potnih stroškov. Predmet nadzora oz. kontrole je namreč preverjanje skladnosti vsebine izjave z dejanskim stanjem. Za preverjanje stroškov prevoza se mora pridobiti tudi podatke o delovnem času oz. o delovni obveznosti zaposlenega. To je potrebno zaradi izključitve morebitnih kasnejših ugovorov, da zaposleni zaradi delovnega časa določene dni ni bil na naslovu bivanja. 

Kontrola prevoznih stroškov oz. ugotavljanje zlorabe potnih stroškov od predstojnika ne zahteva več, da javnega uslužbenca najprej opozori, da obstajajo razlogi za sum o zlorabi, ter mu omogočiti, da se o tem izjasni. 

Preberite si tudi: Potni stroški po novem bolj nadzorovani

Zaradi neupravičenih potnih stroškov izguba službe in tudi zaporna kazen